Tokrat se bomo skušali izogniti besedi “biografija”, ki večkrat na sebi nosi nekakšno ceneno komercialnost, “appeal” za množice, ki z veseljem padajo na kakšne rumene reči iz življenjskih zgodb. Recimo raje, da govorimo o “romanu o življenju … “ Kajuha, točneje Karla Destovnika, pesnika in partizana, pomembno osebnost za zgodovino naših krajev nasploh in še posebej za razvoj poezije/literature v vojnem in povojnem času.
Dandanes, ko se dosežki NOB potiskajo na rob in se želijo celo prikazati kot zločinski, je izid romana o Kajuhu izjemno pomemben dogodek. Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo se v šoli še učili o narodnih herojih in njihovih zaslugah za narod, se ob besedi Kajuh spomnimo na odločno in hrabro osebnost, ki je s svojo knjižico pesmi boju za svobodo skušala pridodati drugačno dimenzijo in ji je to tudi uspelo. Najprej seveda tisto borbeno/bodrilno, kjer gremo do konca, dokler dežela ne bo svobodna. Nato tisto ekspresionistično, da bo nov človek vstal iz človeka, da bomo zgradili nov svet, kar se je tudi zgodilo – zgradili smo ga … in uničili zaradi taistih stvari, proti katerim se je Kajuh boril. In na koncu tisto osebno, z intimnimi pesmimi, ki so večkrat ostale nekako ob robu, čeprav so se tematsko križale s prejšnjima dimenzijama, največkrat v eni in isti pesmi.
Bolj intimna, splošnočloveška Kajuhova plat je, se zdi, tudi nekakšen spiritus pričujoče knjige. Če pustimo ob strani angažirane, politične in vse druge dimenzije, je bil Karel Destovnik zlasti fant iz Šoštanja, državljan, dovolj kompleksna in raznolika osebnost, da ga je krivično tlačiti v predale vojne, partizanstva, komunizma ali poezije. Bil je vse to, na žlahten način, kot boste lahko prebrali v pričujoči knjigi. Življenjske zgodbe vam ne bomo obnavljali, končala se je prezgodaj, da bi kot pesnik lahko dejansko prispeval k razvoju povojne poezije z novimi pesmimi ali pesniškimi knjigami, je pa prispeval posredno, najprej v čisto začetnem, graditeljskem obdobju, nato v prihodnjih letih, ko se je poezija od graditeljstva premaknila v intimizem in pozneje pri nekaterih ustvarjalcih v t. i. socialistični humanizem. Tu je posebej treba omeniti opus Ervina Fritza, ki je že zelo zgodaj in tudi pozneje Kajuha uvrščal med svoje največje pesniške vzornike ravno zaradi njegovega pravičnega socialnega sentimenta, pretanjene intime in nezadržne volje do svobode (in borbe zanjo). Svojevrsten vpliv pa je opaziti tudi med drugim v pesništvu Boruta Gombača, zlasti v njegovih pesniških “portretih”, po katerih je znan tako v poeziji kot na glasbeni sceni (Rokerji pojejo pesnike), portretih slehernikov, ki pa morda še bolj kot denarniki in pohlepneži soustvarjajo drobne trenutke vsakdana, čeravno jih redkokdo opazi ali jemlje resno. Takšna je denimo Kajuhova Nora Štefa.
Ob knjigi Silve Ponikvar Ljubimca z Vošnjakove ulice in zbranih Kajuhovih pesmih, ki jih je uredil avtor pričujoče knjige, imamo zdaj končno pred sabo celovito človeško, osebnostno podobo Kajuha za moderno dobo, ko ga bo nujno spet spoznati in brati. Pomembno je tudi, da je knjiga o Kajuhovem življenju izšla pri eni naših najvidnejših založb. Spomladi pa v uglasbitvah in izvedbi avtorja tega zapisa končno izide tudi plošča Kajuhovih pesmi, kar bo, upajmo, dopolnilo še en kamenček v mozaiku “rehabilitacije” njegovega opusa; v narekovajih smo zapisali zato, ker ta opus rehabilitacije pravzaprav ne potrebuje, točneje, o njej ne bi bilo treba govoriti, ako bi vobča mentaliteta družbe ne bila vodljiva in … recimo naravnost, neumna. Pri teh rečeh seveda nismo unikum, tako se zdaj vrti svet. Ravno zaradi pričujočih knjig upamo, da se bo nekoč (spet) vrtel tudi drugače.
Nastopa: Vlado Vrbič
Vodenje pogovora: dr. Andreja Kopač in Matjaž Berger
Interpretacija poezije: Barbara Ribnikar