Stalna razstava osvetljuje pot, ki jo je slovensko gledališče prehodilo od 17. do 20. stoletja. Velika storia sega od gledališča reformatorjev in protireformatorjev in se sklene z nastopom slovenskega dramatika evropskega formata Ivana Cankarja na prelomu 19. in 20. stoletja. Ob tem nazorno prikaže, da so vsi ključni prelomni dogodki in procesi na tej poti v znamenju bodisi paralelnih evropskih procesov ali pa evropskih korenin oziroma vplivov; a hkrati vendarle tudi v znamenju emancipacije slovenskega gledališča od prevelike zavezanosti slednjim ‒ zlasti na ravni jezika in nacionalne samobitnosti.